Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Ana je, tako kot njena mama, vsak prosti trenutek izkoristila za branje. Zato se veseli, da bo svojo ljubezen lahko uporabila za razveseljevanje otrok.

O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Preberi pravljico

Ko je zjutraj petelin zakikirikal, je kraljevič Jure urno skočil iz postelje. »Danes je moj najljubši dan v letu,« je pomislil. »O, kako se bom zabaval!« 

Pomel si je oči in stopil do okna. Odprl je naoknice, da bi v sobo spustil sončne žarke, toda zunaj ga ni čakala jutranja svetloba, ampak trda noč. Strmel je v črno nebo, posejano z zvezdami, in tuhtal, ali je petelinovo budnico samo sanjal. Zmedeno se je popraskal po glavi in legel nazaj na pernico, ko so se vrata njegove sobane s treskom odprla. Med podboji je stal njegov starejši brat Anže in pestoval petelina.

»Prvi april!« se je zasmejal kraljevič Anže in si otiral solze smeha. 

»Smotko,« mu je zabrusil Jure in se skremžil, vendar mu ni uspelo dolgo kuhati mule, saj je bil bratov krohot precej nalezljiv. Namrgodeni obraz se je začel tresti in kmalu se je tudi sam smejal bratovi iznajdljivosti. »Lepo si me naaprilil,« mu je rekel. »Zdaj pa raje pojdi hitro spat, da boš imel energijo za vse šale, ki sem jih pripravil zate.«

»Kar sanjaj,« mu je zabrusil Anže. »Na nobeno finto ne bom padel. Ti pa na mojo si. Načrtovati moraš vnaprej, veš.«

»Optimist,« je zazehal Jure. »Pojdi zdaj. Lahko noč.« Potegnil si je odejo čez nos in zaspal do jutra, ko so ga požgečkali sončni žarki. Zdaj je bil kraljevič Jure pripravljen na protinapad. »Anže bo že videl, kdo je mojster potegavščin!« je pomislil in odskakljal v pritličje na zajtrk. 

Miza v jedilnici se je šibila pod kopico jedi, za njo pa je že sedela vsa kraljevska družina.

»Dobro jutro, Jure,« ga je pozdravil oče. »Slišal sem, da si imel ponoči prav posebno budnico.« Vsi so se zasmejali. Tudi Jure.

»Ja, Anže me je lepo potegnil, a ne ve, kaj ga še čaka.«

»O, vem,« mu je odvrnil Anže in mešal svoj kakav, »še veliko smeha na tvoj račun.« Šaljivo je nazdravil bratu in srknil iz skodelice. »Fuuuuj!« je zavpil in se skremžil, da se ga je ustrašil še kip pošasti v kotu.

»Prvi april!« je vzkliknil Jure, ko si je Anže drgnil jezik. »Benjamina sem že sinoči prosil, da ti naredi kakav s soljo namesto s sladkorjem. Očitno sem načrtoval dlje vnaprej kot ti.«

»Bljak,« se je pačil Anže. »Kot bi mi v grlo zlil vedro morja.«

»Dovolj, otroka,« je rekla kraljica Katarina. »Pojejta, potem pa na dvorišče in tam zganjajta norčije.«

»Ja, mami,« sta rekla v en glas, le da je Anže te besede bolj zamomljal, saj se je še kar praskal po jeziku.

Ko sta pojedla, sta stekla na plan.

»Lepo si me,« je Anže dal Juretu petko. »Greva brcat žogo?«

»Seveda, vendar jo boš prvi brcnil ti, da se prepričam, da nimaš česa za bregom.«

Dečka sta se zatopila v igro, ko se je z višine razleglo doneče renčanje.

»Je zagrmelo?« je vprašal Anže.

»Dvomim,« je odgovoril Jure, »na nebu ni niti oblačka. Podaj žogo.« 

Znova je zarenčalo.

»Le kaj bi bilo to?« je vprašal Jure.

»Ne vem, a videti ni ničesar.«

»Ja, pa je!« je vzkliknil Jure in pokazal na obris, ki je letel z vzhoda. »Skrijva se!«

Skočila sta pod voz in opazovala senco, ki je neslišno drsela čez grajsko dvorišče. Čez nekaj trenutkov se je vrnila v nasprotno smer. Dečka sta se stresla od strahu.

»Misliš, da je res …?« je začel Anže.

»Ja …« je pogoltnil slino Jure. »V grad!«

Brezglavo sta se pognala izpod voza in zdirjala ob robu dvorišča do grajskih vrat. Šele ko sta bila v varnem zavetju kamnite stavbe, sta za hip postala, nato pa stekla do prestolne sobane.

»Očka! Očka!« sta vpila drug čez drugega. »Zmaj je! Zmaj! Zmaj leta nad gradom! Očka! Zmaj je! Kaj bomo?«

Ko jima je naposled zmanjkalo sape, ju je kralj Zvone počasi premeril od nog do glave, nato pa so se mu ustnice ukrivile v navihan nasmešek. »Prvi a-pri-il,« je zapel in prhnil v krohot. Izza prestola se je prikazala kraljica

Katarina in si brisala solze smeha iz oči.

»Vidva bosta naaprilila druge, kaj?« se je krohotal kralj. »Ko sem bil pol manjši od vaju, sem bil najboljši prvoaprilec v našem in sosednjih kraljestvih. Morala bi se videti, kako sta prebledela.«

»Ampak, renčanje …« je začel Anže.

»Dvorni glasbenik Vinko,« je pojasnila kraljica. »Bil je na stolpu in trobil v velikanski rog.«

»Kaj pa senca na dvorišču?« je zanimalo Jureta.

»Dvorni učenjak Edo je lani preučeval letanje ujed in izumil napravo za jadranje po zraku, ki spominja na zmajeva krila. Ko mi je jeseni pokazal, kaj je napravil, sem ga prepričal, naj z razkritjem počaka do pomladi. Zdelo se mi je, da vaju bom lahko naplahtal. Pravi mojstri prvoaprilskih šal načrtujemo daleč, daleč vnaprej.«

Dečka sta očku morala priznati zmago in v smehu so odšli na dvorišče, da bi si pobližje ogledali ta prečudni učenjakov izum. Še prej pa je Jure potegnil Anžeta na stran in mu šepnil na uho: »Drugo leto si midva privoščiva očka. Načrtovati začneva že jutri.«